Peripetije (Damjan Zorc), 10. marec 2019 ― elja Ahava, finska pisateljica, ki je leta 2016 za roman prejela Evropsko nagrado za literaturo, je napisala knjigo o čarobnosti žalosti in žalostni čarobnosti, ki med drugim skozi otroške oči na izjemno učinkovit in domač način razkrije vso nemoč, zmedenost, nepripravljenost in tavanje odraslih. To je zgodba o tem, kako nepričakovani pripetljaji razdrejo, razrušijo, premešajo ustaljeno dinamiko. Zgodba o odraslih v otrocih in otrocih v odraslih. Nekega prijetnega poletnega dne z jasnega neba pade klada ledu in na domačem dvorišču ubije žensko, mater osemletne Saare. Kmalu za tem se z očetom preselita k teti Annu, ki je nedavno zadela glavni dobitek na lotu in si je omislila pravi pravcati dvorec. Toda ko teta še drugič zadene glavni dobitek, od šoka pade v globoki tritedenski spanec, Saarin oče pa zaradi ženine tragedije še z zadnjimi močmi oklepa prisebnosti. Zakaj se to dogaja nam? se sprašuje mala Saara. Kakšna usoda je to? Kot da življenje otroka, ki se giblje v svetu odraslih, ni že dovolj kaotično, nerazumljivo, nedoumljivo, velikansko in nerodno, da podira mit za mitom, razpihne oblak za oblakom, odstre življenjsko krošnjo za krošnjo, se pripetijo še dogodki, ki jim mlade oči sicer lahko pripišejo barve, vendar ni besed zanje. Ti dogodki so neločljivo tu, pa jih je težko umestiti med znana mesta, ki so do zdaj pomenila dom. Zgodba o tem, kako absurdnost ne izbira predznakov, ko se ekstremno dobro zlije s skrajnim slabim in v povsem običajno, magično igrivo otroštvo vstopi bolečina, ki ji deklica ne pozna imena, vendar ta v družinsko tkivo vreže črno in globoko sled, ki se vije po mislih v obliki hromečih podob – podob mame, katere nesreča je prinesla preganjajočo praznino, in očeta, ki je omahnil v to brezbarvno praznino, ki na robu brezna binglja s kančkom prisebnosti. Toda Ahavina zgodba ni zgolj pripoved o bolečini, ki se veliko prezgodaj naseli na dvorišče vsakdanjosti, ampak je tudi zgodba o izgubi najpomembnejše vezi in predvsem o veliki lekciji, ki n

Peripetije (Damjan Zorc), 21. februar 2018 ― i si rekel nizozemske pisateljice in filozofinje je dokaj presenetljiv vpogled v razmerje Sylvie Plath s Tedom Hughesom skozi njegove oči. Če so Teda po njeni smrti ožigosali za morilca in pošast, ki je izdal svojo družico – ta nemirni in predčasno utišani duh generacije –, pa pisateljica v liričnem razstavljanju njunega težavnega odnosa, ki je bil hkrati burnosilen in živčnodušeč, jezikovno spretno predstavi njegovo stran življenja s Sylvio Plath, njuno v težavno preteklost stkano ljubezen, ki je bila ves čas na prepihu, ki je odbijala in privlačila, nasilno božala, tlačila in osvobajala. Toda resnična osvoboditev nikoli ni zares prišla. Za Teda ne. Zlasti v tistem končnem trenutku nesrečnih okoliščin, ki so razgalile to, kar si je do konca življenja očital. Nemoč. Da bi ji pomagal, jo vpeljal v mir, ji zgladil brazde preteklosti. Sylvio so vse življenje trpinčili demoni, občasno ji je uspelo, da jih je pomirila in se je oddaljila od njih, toda vedno znova – zaradi negotovosti, ljubosumja, sovražno ljubečega odnosa z mamo, nihanj v razpoloženju – so jo povlekli nazaj pod stekleni zvon. In naposled se jim je prepustila. Knjiga je prepričljivo spisana kot en sam Tedov monolog, nikoli napisano pismo izpovedi o ljubezni do nemirnega glasu, ki je obupano želel biti slišan, o sebi kot nemočnemu opazovalcu, ki kljub prizadevanjem lahko stoji le ob strani. Connie Palmen je postavila oder za Hughesa in bralci smo tako dobili odlično in pretresljivo zgodbo o neulovljivi naravi odnosov, ki v svojem bistvu tako zelo privlačijo in tako zelo zarežejo. Bralski užitek. The post Ti si rekel – Connie Palmen appeared first on Peripetije.

Peripetije (Damjan Zorc), 5. april 2017 ― e zdaj nisem prepričan, ali je bilo pametno, da sem po Nerodi – zgodbi, ki ne prinaša ničesar tolažilnega, ničesar, po čemer bi se lahko stegnil in s čimer bi se lahko potegnil iz živega blata, v katerega se iz besede v besedo pogrezaš – posegel po romanu francoske pisateljice Maylis de Kerangal, ki se kot zibajoče, razklano morje zdaj v hipnotično čustvenem izlivu, zdaj v kirurško natančnem izrezu loteva smrti otroka in prijatelja, ki je šele dobro začel drseti po slanostih življenja, ki je na svojih od zarjastega morja razpokanih ustnicah použil zgolj nekaj sladkih kapljic svobode, brezmejnih možnosti, vrtinca ljubezni. Roman Pokrpajmo žive te pokosi kot največji val. Toda kljub vsej njegovi teži je v njem veliko lepega. Zgodba je sila preprosta. Dvajsetletni Simon po avtomobilski nesreči, ki se je zgodila v utrujenih minutah po drznem, zgodnje jutranjem deskanju, niha med življenjem in smrtjo, v spokojnem prostoru, ki še dopušča nekaj upanja. Toda ko ga pripeljejo v bolnišnico, poti nazaj ni več. Škoda je nepopravljiva, Simona imajo priključenega na aparatih zgolj zaradi ene same stvari, izjemno pomembne stvari – njegovih organov. Ukrepati je treba hitro. Ko so možgani mrtvi, začnejo drugi organi hitro propadati. Starša, ki še kar ne moreta verjeti, da njunega sina, ki leži pred njunimi očmi in je videti tako živ, tako topel, tako mlad, ne bo nikoli več, se morata v svoji valujoči zmesi žalosti, nejevere, jeze, osuplosti in obupanosti brez odlašanja odločiti, ali bosta dovolila, da izpraznijo sinovo telo in tako nekomu drugemu, ki v tistem trenutku šteje sekunde in mrzlično pogleduje proti bližajočemu horizontu onstranstva, podaljšajo pot. Ko se odločita in se v izjemno ganljivih trenutkih poslovita od sina, se zažene kolesje in sproži se tekma s časom. De Kerangal je v izjemno liričnem in ganljivem romanu hladno in tako nujno učinkovitost postopka presaditve zamešala med melodične stavke, ki se kot utripajoče srce – kot vdih in izdih – razpredajo čez strani, te

Peripetije (Damjan Zorc), 20. marec 2017 ― rancoski pisatelj Alexandre Seurat je že s prvencem Neroda zastavil precej ostro. V tem kratkem, dobrih sto strani obsežnem romanu ne prizanaša, ne tolaži, ne ovinkari, ampak udari naravnost. Zareže v mehko tkivo in poskrbi, da takoj zaboli tam, kjer bolečina ne more biti nič manjša od neskončnosti. Pri otrocih. To je grozljiva zgodba o svetu odraslih, ki se jih dotikajo jasni signali, pa jih vztrajno odrivajo na vedno razumen – a z vidika opazovalca, torej bralca, nerazumljiv – način, vedno z dodanimi izgovori in izmikanji, v šibkih poskusih, da bi vzpostavili normalno stanje, karkoli normalno že pomeni, ker nasprotno preveč boli, ker alternativa rani pridobljeno stanje vzpostavljanja miru za vsako ceno. Toda račun vedno pride. In plačati ga morajo otroci, ki se ne znajo obrniti, ne zmorejo se dvigniti, uspe jim zgolj enkraten in hipen vrisk v šumu sveta, ki ga še ne razumejo, ki jih porazi prav zato, ker so šibki in nebogljeni. To je zgodba o odraslih, ki so na cedilu pustili otroka. Otroka, ki je bil obdan s toliko odraslimi osebami, pa vendar je bil tako sam in osamljen. Njegova usoda je bila zapečatena, še preden je postal misel v nekom drugem, še preden je bilo prepozno, da bi mu onemogočil vstop v svet, ki mu bo obrnil hrbet. Bil je kratek krik na pomoč. Udušen z zmotnimi odzivi večjih, močnejših, bolj grozečih. Odrasli na strani odraslih. Kako samoten je to kraj za majhne. Zelo je mučno, ko ti odprejo vrata v ta del odraslega sveta, v katerem vladajo izgovori, tisti obrambni mehanizmi, ki varujejo pred ukrepanjem, sila neprijetnem dejanju koraka naprej, ki bi obvaroval šibkega otroka, in ne bi šlo zgolj za to, da bi v prvi vrsti pazili na ugled, na zaščito družinske celice za vsako ceno, na previdnost, ki ne pomeni nič drugega kot to, da se skriješ za zaveso in se trudiš ne slišati. Ker to je najlažje. Drugim pred noge metati zahteve po dokazih, da lahko s tem odlašaš in na hitro pometeš pod prag. Odrasli znamo biti odlični igralci, ko je treba zatajiti svo